The Cutest Encounter | Last days in Costa Rica (part 2)
Dobrodošel v zadnjem poglavju kostariške pustolovščine!
Za lažje sledenje napisanemu, si preberi “part1”. ;)
Zadnje jutro v hotelu smo izkoristili za sprehod do bližnjega slapu.
Na poti smo namesto cipres kot živo mejo videli gost sestoj monstere.
In nekaj kar je bilo podobno cvetoči češnji. Pa ni bila.
Zanimivo, kako zelo vonj tega plodu spominja na med z dodatkom arome. Božanski vonj! Ponekod njihovo notranjost uporabljajo kot alternativo medu.
*po mojem mnenju najbolj fotogenično drevo - cekropija
Jutranji cilj dosežen! Slap Las Chorreras. Skok v tolmun je bila odlična osvežitev za vstop v dolg dan, ki je sledil.
Ja, rastlinstvo je bilo tukaj popolnoma drugačno od tistega vlažnega, tropskega iz La Gambe.
Dober pokazatelj je bil tudi tale kaktus.
In pes med “oljkami”, namesto kača med palmami.
Po izvrstnem zajtrku smo zapustili hotel in se odpravili proti glavnemu mestu. Seveda smo se vmes še večkrat ustavili. Prva postaja:
Kanjon!
*za plavalne navdušence je sledilo tudi plavanje
Za nekatere sončenje, za druge poziranje.
Vsi pa smo lahko od blizu in daleč opazovali okoli 1500 let stare petroglife, ki so nam jih pustili prvotni prebivalci tega območja - nihče jih ne raziskuje, predvideva pa se, da je to delo Indijancev, verjetno iz rodu Chibchan.
Živjo “Smith”! (bolje poglej;))
Turisti, ki za seboj puščajo sledi…
barvito & mogočno
Res je - vsak lahko zraste. Ne glede na razmere.
Kopalci na poti do garderob (=avtobusa).
Naša naslednja točka. Sprehodili smo se skozi suh gozd, s številnimi listopadnimi vrstami (v suhem obdobju).
Prav listopadne vrste so ta čas cvetele.
Glavna atrakcija so bili več metrov visoki terestični kaktusi.
Nekatere je že načela starost…
Seveda smo bili pozorni na vse premike v krošnjah. Bila sem prepozna, da bi v objektiv ujela precej redko videno sovo, črnih legvanov pa je bilo že preveč…
Očaral nas je barvit trogon.
In nad glavo presenetila še ena kapucinka.
Na poti do San José-ja smo se ustavili še za zadnji pogled na Pacifik in po večerji v bližnji restavraciji nadaljevali z dolgo in mrzlo vožnjo do prestolnice.
Mi & ena sama zvezdica. <3
Za zadnji dan smo si prihranili izlet na karibsko stran Kostarike, kjer je okolje veliko bolj vlažno kot na SZ Kostarike, kjer smo preživeli prejšnjih nekaj dni. Obiskali smo Nacionalni park Braulio Carrillo, ki se nahaja na vzhodni strani gorske verige Cordillera Central - med glavnim mestom San José in karibskim pristaniščem Puerto Limón.
Z bližnjega mostu smo imeli čudovit pogled na sotočje dveh večjih (predvsem v mokrem delu leta) rek - Río Sucio(=umazana reka) in Río Honduras, s popolnoma drugačno “vsebino”. Río Honduras izvira le malo više v gozdu, zato je vsa bistra in zeleno modra. Oranžna barva reke Sucio je posledica železovih in žveplovih depozitov, ki prihajajo z vulkana Irazú, ki smo ga obiskali prvi dan našega potovanja.
modra + rumena
= zelena
Pozor! Oster zavoj v džunglo!
Igranje s svetlobo.
Malo pred vstopom v park sredi karibskega deževnega gozda smo visoko nad nami opazili eno počasi premikajočo kepo. Triprstega lenivca!
Z veliko zoom-a na fotoaparatu smo ga lahko občudovali od blizu.
In se smejali.
Njegovi pojavi.
Vedno nasmejan.
Morda le zavaja, ampak enako je dosegel na naših obrazih.
Tamkajšnji gozd je bil končno tropski deževni gozd v pravem pomenu besede. Takšen, kot sem si ga od vedno predstavljala, po tem ko sem gledala dokumentarne filme.
Ovijalka, ki si je prisvojila deblo.
Ker je videl, kako zelo smo navdušeni nad predstavo v krošnji, nas je počakal:
Z malo pozornosti lahko vidiš, kako si je med praskanjem povlekel šop dlak.
Praskal se je tako globinsko in na videz močno, da ga je moralo nekaj zares močno žgečkati.
Po podrobnejšem pregledu posnetkov sem ugotovila vzrok - po njem je lezlo mnogo vešč in njihovih sorodnikov. In verjetno je to le peščica vsega, kar se v skriva v kožuhu.
Čisto spodaj objavljam video iz večih združenih posnetkov, ki sem jim dodala zvočno ozadje - pesem o lenivcu, ki te lahko o njem veliko nauči. ;)
Po dolgem opazovanju zabavnega lenivca smo si pogledali še en del gozda.
Ni kača. In kjub svoji nestrupenosti nase opozarja s svojo svarilno barvo.
Kaj ima pa tale v gobcu? Zasačili smo ga med požiranjem gosenice.
Ob poti smo videli nestrupeno kačo, ki nam je hitro ušla v globine gozda.
Neverjetno sproščeno ozračje. Ponavadi na tem območju dežuje. Mi smo imeli neverjetno srečo, saj je ostalo pri soncu in oblakih. In zmernih temperaturah!
Ne, to ni palčka za ušesa, niti smola na palčki. To je koreninska čepica, ki vsako korenino ščiti med rastjo in prodiranjem skozi npr. zemljo.
Domovanje termitov.
V večih objavah sem omenila krojaške mravlje. No, to je njihovo mravljišče. Videli smo še precej večje - tudi 5 m velike!
Skoraj za konec še malo zabave. ;)
*priporočam vklop zvoka, če želiš izvedeti še kaj o lenivcih
**pri 35s postanejo dobro vidne vešče v kožuhu;)
Zadnji dan smo preživeli v San José-ju, kjer smo imeli čas za samostojni ogled mesta, testiranje lokalnih specialitet in nakupovanje spominkov.
In s tem zaključujem serijo objav s Kostarike - dežele, za katero iskreno upam, da bo, ko jo obiščem na stara leta, še vedno polna pestrega življenja!
Tebi pa želim veliko energije za nove podvige.
Keep the momentum. ;)
Alenka <3
*zadnja objava v slovenščini… #NewEra