*Preden začnem z Islandije poročat o vseh dogodivščinah, bi rada na hitro predstavila mojo pot do drugega obiska Islandije in nekaj res neverjetnih naključij, ki so se vmes zgodila. Ne bo kratko, obljubim!

Pred osmimi leti smo se z družino odpravili na počitnice na Islandijo. Z avtom in trajektom. -Veliko vetra, veliko valov, veliko slabosti in malo apetita nas je spremljalo na poti do končne destinacije. Tam pa - nebesa, luna, drug svet, veliko navdušenja in čista sreča. “Glej, kar moder led ob cesti,” se spominjam svojih besed po petih minutah vožnje iz pristanišča. Potovanje po Islandiji je bilo NORO. Odprta prostranstva s črnimi vulkanskimi kamninami, poživljajoča zelena trava, voda v vseh agregatnih stanjih in neskončno možnosti za raziskovanje vseh kotičkov tega vulkanskega otoka.

Že od nekdaj sem gojila posebno ljubezen do živalskega sveta - vedno sem bila zaščitnica vsega živega, kar nas je obiskovalo in z veseljem gledala poljudnoznanstvene oddaje. Ampak morje - to je bilo pa vedno moje najljubše. A zame nekako nedostopno…

Na primer:

• Da bi kdaj plavala z delfini? Nepredstavljivo. Dokler nisem enkrat v Turčiji vsega denarja zapravila prav za plavanje z njimi v enem izmed tamkajšnjih parkov.

• Da bi kdaj od blizu videla kita? Nemogoče! In sem ga videla na Islandiji, le nekaj metrov stran.

No, taki dogodki so mojo ljubezen do morja ohranjali živo.

Nekega dne smo na parkirišču pred trgovino, na enem izmed potovanj, videli terensko vozilo z veliko nalepko (ne spomnim se napisa, le vizualne podobe), na kateri je bil delfin in povezava z morsko biologijo in raziskovanjem. Takoj mi je prišlo na misel: “Nekdo jih proučuje. Nekje blizu. In od tega najverjetneje tudi živi. Uau!” Taki majhni dogodki so nekje globoko v meni ohranjali tisto trohico upanja in vere v to, da je to področje biologije dostopno tudi zame, Slovenko, ki živi 120 km stran od našega drobnega zaliva.

/ no, pa se za kratek čas vrnimo nazaj na Islandijo, 2011

Mesta me nikoli niso navduševala, prej obratno, zato smo tudi Reykjavik (glavno mesto) obiskali zelo na hitro - posneli par fotografij glavnih treh znamenitosti in jo popihali naravnim lepotam naproti. Ogledali smo si skulpturo Sun Voyager - zanimivo, moderno upodobitev vikingške ladje iz kovine. Takrat nisem imela fotoaparata, zato sem vse fotografije naredila s kamero na telefonu (eden prvih LG telefonov na dotik). Fotografija te skulpture je na koncu pristala na prvem mestu mojih najljubših fotografij z Islandije in si zasluženo priborila mesto ozadja na zaslonu mojega telefona (morda original objavim kasneje). In to za kar nekaj časa.

Leta so minevala in vsako leto smo potovali na drug konec sveta. Tudi po obisku številnih drugih destinacij je Islandija še vedno ostajala med mojima dvema najljubšima državama.

V tem času sem že začela s študijem biologije, kjer sem spoznala možnost Erasmus+ študijske izmenjave, se že skoraj prijavila na študij v tujini, pa žal ni šlo skozi zaradi neujemanja s programom na tuji univerzi. Ker sem na vsak način želela izkusiti tujino, sem se uspešno prijavila na Erasmus+ prakso.

Pri izbiri delodajalca imaš tu zelo odprte roke - vsaj dokler je znotraj področja biologije in v Evropi, kar se sliši precej hudo. Pa vendar se je iskanje delovnega mesta izkazalo za nekaj, kar vzame veliko časa. Med tem sem se tudi spomnila, da mi morda ni treba iskati dela v laboratoriju ali pa dela v kakšni pisarni, ampak je morda, ampak res samo morda, lahko delo povezano z morjem. Morda celo z morskimi živalmi. V motivacijskem pismu sem napisala, da bi rada delala z morskimi sesalci, na Norveškem (ker je tam še največ priložnosti) - ob tem sem se smejala svoji “domišljavosti”; kaj takega bi bilo namreč čisto preveč dobro.

Iskala sem torej priložnosti za prakso na področju morske biologije. In ponudb presenetljivo ni bilo malo. Edino lokacije so bile… khm… Filipini, Maldivi in podobno, praksa pa ni bila le neplačana, temveč je bilo zanjo potrebno dodatno plačati - tudi za evropske lokacije (precej več kot znaša Erasmus+ finančna pomoč). Poleg tega so bili pogoji zelo visoki - vsaj magisterij iz morske biologije. Ups. Nič od tega nisem imela. Po tem, ko sem preiskala že praktično vse kotičke interneta, sem se spomnila, da obstajajo Facebook skupine za praktično vse interesne skupine. Pridružila sem se eni (Marine biology network), s tem pa se je začel najboljši del celotne zgodbe, ki vam jo sedaj pripovedujem. Zgodilo se je nekaj kar si do tedaj nisem mogla predstavljati.

Preko te skupine sem dobila kontakt od zelo prijazne raziskovalke, ki me je povabila na dvomesečno prakso na Islandijo.

In zdaj sem tu, v Reykjaviku. Tipkam zadnje vrstice te objave in iz apartmaja opazujem polnočno sonce nad morjem pod mano.

Aja, pa Sun Voyager je tudi tik pod mojim oknom. Pod oknom, ki sem ga gledala in fotografirala pred osmimi leti, ko sem se naslanjala na skulpturo in občudovala to visoko zgradbo. Ko bi le vedeli, kako hitro se lahko zgodijo čudovite stvari v življenju. Če le verjameš, se trudiš in vztrajaš. Kanček sreče pa tudi vedno pride prav. ;)

Če te zanima, kako izgledajo moji dnevi na Islandiji, pa se le naroči na moje novičke ali spremljaj spletno stran in moja socialna omrežja.