Pisani Delfini | WBD
Ko sem bila majhna, sem si vedno predstavljala morske biologe kot tiste, ki delajo z delfini. V osnovni šoli je bila moja želja postati dreserka delfinov. Temu sem se približala, ko sem pred leti plavala z njimi v enem izmed vodnih parkov.
No, do danes se je moj odnos do dela z živalmi v ujetništvu spremenil, še vedno pa imajo v mojih očeh delfini nek poseben čar, zaradi katerega jih, kot družabne živali, še vedno občudujem.
*če še nisi, si pred branjem poglej eno izmed prvih objav: KITI NISO RIBE ;)
Res je, da njihova hrbtna plavut tako kot plavut kitov spominja na nevarnega morskega psa, a je to verjetno edina lastnost, ki jo lahko povežemo z nevarnim. Kljub njihovi družabni naravi, so tako kot večina ostalih živali na Islandiji, zelo slabo proučeni.
V našem zalivu lahko opazuješ le vrsto, ki je ime dobila po svoji obarvanosti - PISANI BELOKLJUNI DELFIN (=White-beaked dolphin, =Lagenorhynchus albirostris).
Vsak delfin ima na hrbtu zanj edinstven belo-siv vzorec. Ta na trebušni strani prehaja v belo, ki tako kot pove ime - prekriva tudi ustno regijo, kar daje vtis navideznega belega kljuna (mladiči imajo pogosto temen “kljun”). Njihova obarvanost se skozi leta spreminja.
Telo je zelo dobro prilagojeno na nizke temperature subarktičnega podnebja - ker so za delfinsko vrsto zelo veliki (do 350 kg težki, do 3 m dolgi) lahko proizvedejo več toplote, ki jih skupaj z debelo plastjo maščevja ščiti pred mrazom. Islandija je z nekaj tisoč osebki najboljše mesto za njihovo opazovanje. Druga na seznamu je Grenlandija.
Po vsakem skoku ali potopu za seboj pustijo “fluke print”, kar je tako kot pri ostalih morskih sesalcih odtis njihove repne plavuti.
Prvič sem jih videla na prvi vožnji z ladjo, naslednjič na 2. Nevede sem si ustvarila predstavo, da so tukaj zelo razširjena vrsta in da jih opazijo prav na vsakem obisku morja. Da sem se zmotila, sem ugotovila že tetjič in četrtič, ko o njih ni bilo ne duha ne sluha.
V zalivu so sicer stalno prisotni, vendar njihovo vedenje ni tako družabno, kot se mi je zdelo samoumevno na začetku. Tako kot naše, se tudi razpoloženje delfinov in njihov odnos do nas, potnikov na veliki turistični ladji spreminja iz ure v uro:
enkrat so DRUŽABNI in IGRIVI
Če so zelo igrivi, splavajo pod našo ladjo, do njenega zadnjega dela in izvajajo tako imenovan “bow riding”. Valove, ki jih proizvaja ladja, izkoriščajo za surfanje.
drugič POLNI ENERGIJE in razpoloženi za SKAKANJE iz vode
Skačejo predvsem mladiči, ki imajo veliko energije - tako kot otroci. Skoki niso preveč elegantni, videti pa je, da uživajo v prav vsaki sekundi padanja v vodo. Predstava, ki ji ni para! Tu se zares pokaže njihova moč - zapored lahko izvedejo več deset takšnih skokov, ki so lahko še precej višji.
tretjič jim ni mar za nas in se okoli nas potikajo le zaradi rib, ki jih LOVIJO v naši bližini
Na njihovem meniju se lahko znajdejo tudi lignji in morski bič.
lahko pa, tako kot ti zgoraj, le POTUJEJO, verjetno do območja z več hrane
V le nekaj dneh lahko prepotujejo tudi 300 km.
nemalokrat se nas IZOGIBAJO - vsakič, ko se jim približamo, se začnejo od nas oddaljevati
Ko zaznamo takšno vedenje, jih seveda pustimo pri miru. Do tega pogosto pride tudi takrat, ko je okoli njih več ladij.
Na začetku sem se pritoževala nad težavnostjo fotografiranja ostrokljunih kitov. Zdaj sem drugačnega mnenja - ko “naštudiraš” vedenjske vzorce le-teh, ti ne uidejo iz objektiva.
Pri delfinih je uporabne fotografije težje narediti, ker:
potujejo zelo hitro
hipoma lahko spremenijo smer
med značilnim gibanjem se zelo pogosto potopijo za sekundo ali dve in pridejo na površje drugje - tako gibanje imenujemo “porpoise”
pogosto potujejo v skupini - zakrivajo si hrbtne plavuti
nam pogosto ne kažejo boka, ampak zadnji / sprednji del (neuporabno za foto-ID)
Za identifikacijo posameznih osebkov potrebujemo fotografijo cele hrbtne plavuti - najboljše iz obeh strani in če je mogoče, še fotografijo hrbtne strani živali.
Za primer prilagam spodnji fotografiji:
delfini od zadaj
delfini iz strani
Kje sta oblika hrbtnih plavuti in obarvanost v hrbtni regiji lažje opazni?
*to je najslabši možni kot
*to pa najboljši ;) Poskusi si zapomniti ti dve plavuti - na koncu bo en izziv.
Za razliko od vosatih kitov (kit grbavec, ostrokljuni kit, sinji kit…), so zobati kiti (delfini, pliskavke, orke, kit glavač…) družabna bitja - združujejo se v skupine, znotraj katerih poteka komunikacija in druge oblike interakcij.
Meni njihovo štetje na terenu še vedno predstavlja težave, saj takrat, ko so vsi na površju, že samo s pogledom težko ujameš vse, kaj šele, da jih v tej sekundi prešteješ…
Velikost skupine zato vedno ugotavljam s pomočjo fotografij.
Tole zgoraj ni delfin, ampak pliskavka. Od delfinov se pliskavke razlikujejo predvsem po drugačni obliki zob. Vrsta, ki je na fotografiji, je pristaniška pliskavka. Je enkrat manjša od delfina, zaradi česar ji potniki pogosto pravijo “baby dolphin”.
Ker je majhna in ima slabši toplotni izkoristek, se mora za ohranjanje stalne telesne temperature neprestano gibati. In to hitro. Zaradi tega jih ponavadi vidimo priti na površje enkrat, potem pa izginejo.
No, pred kratkim se je zgodil čudež - jata pliskavk se je z nami igrala in prvič smo zaradi njih ustavili ladjo ter jih fotografirali, kar je ponavadi skoraj nemogoče.
*fotografija zgoraj je nastala pred dobrim mesecem, ko sem bila slučajno na pravem mestu in pravočasno pritisnila na sprožilec
Verjetno mi ni treba omenjati, da jih deževno in vetrovno vreme ne ovira. Res pa je, da jih v zelo vetrovnem vremenu nikoli ne vidimo, saj jih zakrivajo visoki valovi; poleg tega ne ločimo pljuskov vode (“splashes”), ki jih povzročajo delfini od lomečih valov, ki ustvarjajo “whitecaps”.
Tako kot na prejšnji fotografiji, je tudi tukaj en osebek manjši od drugega. To sta mama in njen mladič - prizor, ki ga vidimo pogosto, kar je dober znak, da se populacija uspešno obnavlja.
Ker spola ne moremo določiti iz fotografij, nam lahko dejstvo, da je prisoten mladič, zelo pomaga - vemo, da je starejši osebek ženskega spola.
Še ena razlika med vosatimi in zobatimi kiti je ta, da imajo zobati kiti le eno “nosnico”. Zanimivo je tudi dejstvo, da kiti in delfini za razliko od nas dihajo zavestno. Zaradi tega nikoli ne spijo z “ugasnjenimi” možgani - nekaj časa jim deluje ena polovica možganov, drugič druga, saj morajo konstantno prihajati na površje po kisik; v nasprotnem primeru utonejo.
Ena septembrska vožnja z začetkom ob 17-ih mi je ostala v posebno lepem spominu…
Kmalu po tem, ko smo zapustili pristanišče, smo se znašli obdani s kar osmimi ostrokljunimi kiti. Kljub srečnemu odkritju takega števila živali smo se odločili zapustiti najdbo, saj si je kapitan želel najti delfine.
Zapisovala sem podatke o videnih kitih, pregledovala narejene fotografije in opazovala lepe barve sončnega zahoda, nakar sem v daljavi slišala pljusk, videla črn obris delfina in zaznala veliko navdušenje prisotnih na palubi.
Bili so kapitanovi dragi delfini. Natančneje - dva pisana belokljuna delfina.
Predstavljaj si: tiho pluješ po zalivu, nikjer nobene ladje, kar slišiš pa so le odmevajoči pljuski, ki jih 500 m stran povzročata skakajoča delfina. Slišalo se je tako, kot da bi nekdo skakal na ploh in pri tem užival, saj so se padci ponavljali več desetkrat.
Šele po kakšnih sedmih minutah sta prenehala s skakanjem in mirno nadaljevala svojo pot, v gibanju, ki je najbolj značilno za delfine.
IZZIV (za tiste z računalnikom/velikim zaslonom): Ponovno preleti zgornje fotografije in poskusi najti ta dva osebka na drugih fotografijah: levega na še vsaj 2 (mislim da so 3), desnega pa še na 3. Ena fotografija istih dveh osebkov je bila posneta 36 dni kasneje - dober občutek je, ko sam, iz prve roke vidiš in ugotoviš, da si v tem kratkem času večkrat videl istega osebka.
Skakajočima delfinoma smo sledili, dokler nas nista pripeljala do preostalih članov njune skupine. Večkrat se zgodi, da se ločijo za kratek čas, potem pa spet združijo in skupaj potujejo naprej.
Jato delfinov naše vrste v povprečju sestavlja 5 do 7 osebkov.
Moja prva pisarniška naloga tukaj je bila identifikacija delfinov. Ker sem skozi to delo spoznala pomembnost kvalitetnih fotografij za določanje posameznih osebkov, sem se ob vsakem opazovanju delfinov kar se da potrudila pri fotografiranju, da so bile oznake na delfinih čim lažje razpoznavne s fotografij.
Pri določevanju poleg poškodb na hrbtni plavuti pomagajo tudi številne druge označbe na hrbtni strani. Vzroki nastanka takih znakov so lahko bolezenski, lahko gre za poškodbe, ki nastanejo ob igranju (z zobmi) z drugimi delfini, lahko so posledica interakcij z drugimi vrstami (orke) ali pa gre za poškodbe, ki ji povzroči plovilo.
V našem katalogu prepoznanih osebkov je trenutno okoli 470 osebkov; med njimi je nekaj “znanih osebnosti”, ki jih pogosto vidimo in so lahko prepoznavni: Sophie, Ventiquattro, Puzzle…
Takšne označbe kopičijo skozi leta, poleg tega se spreminja tudi pigmentacija. Kako se je ta spreminjala skozi leta, si bom poskusila odgovoriti v projektni nalogi na to temo.
Toliko o islandskih morskih sesalcih ;)
KMALU: mrzla Silfra
Alenka