Ne bom pozabila večera, ko sem prišla na Islandijo. Ob 23:30 sem sedela na avtobusu, ki me je peljal proti Reykjaviku - predstavljaj si tole: prazna enopasovnica s črnim asfaltom in rumenimi črtami, okoli polja lave, prekrita z jesensko obarvanim rastlinjem ki skupaj z žarki skoraj zahajajočega sonca delajo že tako čudovito pokrajino nadvse spektakularno. To je bil najboljši sončni zahod odkar sem na Islandiji.
Pa vendar sem jih še nekaj uspešno ujela tudi v objektiv.
Vabljen/-a k ogledu ;)
Pred prihodom sem po internetu iskala “skrite” znamenitosti Reykjavika. In zasledila tole - Þúfa. Nič posebnega ni pisalo o njej, ampak izgledala je zanimivo - hribček sredi pristanišča, na katerega se lahko povzpneš za boljši razgled nad mestom. In še ena super stvar - nahaja se le 350 m stran od mojega delovnega mesta.
AMPAK….
Tukaj je ena težavica…
Ta razdalja je zračna. V resnici pa - se pot (1,5 km) vleče in se zdi, kot da se hribček z vsakim korakom pomakne za pol koraka naprej. Za predstavo - en izmed vodičev je na poti (od našega pomola) do tja obupal in se obrnil nazaj. Cilj je uspel doseči šele nekaj dni kasneje.
“Reykjavik Pride” je zeloo veliko praznovanje, ki je trajalo več kot teden dni - od 8. do 17. avgusta. Zaključilo se je s parado ponosa. Na ulicah je bilo manj ljudi brez mavričnih dodatkov, kot z njimi. Po mestu so se odvijale številne prireditve in vzdušje je bilo zelo prijetno.
Muzej s kupolo na vrhu, okoli pa 6 rezervoarjev, ki shranjujejo 24 000 000 litrov reykjaviške geotermalne vode. Leži na vrhu 60 m visokega grička, v neposredni bližini državnega letališča, nekoliko odmaknjen od centra mesta.
To je bil moj prvi tekaški cilj, ki je z naslednjim obiskom postal moja najljubša destinacija.
Sledila je torej dolga, vetrovna (dokaz na zadnji fotografiji) pot peš nazaj…
“kirkja” = cerkev
Do sedaj sem si uspela bolje ogledati le tri cerkve v Reykjaviku. Ugotovila sem, da je vsem trem skupno eno - vse imajo v neposredni bližini (nogometno) igrišče.
To so bili strnjeni utrinki z mojih sprehodov ob sončnem zahodu. Moram priznati, da je motivacije za fotografiranje ob tem času vedno manj, saj je ob tej uri nemalokrat že precej ledeno. Vseeno si mislim, da del 2 še pride.