Študij na Danskem

V verjetno zadnji dansko obarvani objavi želim s tabo deliti mojo izkušnjo s študijem na Danskem, natančneje na kopenhagenskemu kampusu univerze v AALBORGU (sedež ima v Aalborgu - Severna danska).

Poleg moje osebne izkušnje ti želim prikazati način dela in druge zanimivosti, ki so bile tudi razlog, zakaj sem izbrala ta študij in ga sama okronala za najboljšega v Evropi.

Verjamem, da lahko v tem zapisu vsak najde nekaj zase; predvsem pa priporočam branje vsem, ki so na kakršenkoli način vključeni v izobraževalni sistem.

V Sloveniji na tem področju po mojem mnenju in izkušnjah potrebujemo korenite spremembe bolj kot kadarkoli.

Pa začnimo. :)


PRVI DNEVI

Imela sem pravzaprav dva prva šolska dneva!

Prvi je bil za vse mednarodne študente, drugi pa za vse študente posameznega programa.

Še zdaj se spomnim toplega objema sonca na prvi septembrski dan (študijsko leto se začne s prvim septembrom in traja do približno konca junija), ki je trajal tudi v notranjosti univerze, saj je bil sprejem res topel.

Na poti do faksa <3

Med nagovori profesorjev in pogovori z novimi sošolci sem hitro začutila navdušenje nad našim programom (programa niso izbrali, ker slučajno živijo blizu te stavbe, ampak zaradi programa samega, ki je to, kar si želijo početi tudi po koncu izobraževanja) in, kar me je prevzelo, je bil pogled, ki ga do sedaj nisem bila vajena - da smo kot razred pravzaprav skupina in ne kopica posameznikov z različnimi cilji.

Sprejem novih študentov.

Sošolci so se dobro zavedali, da je zelo koristno za vse nas, da se dobro spoznamo in v vsakem od nas odkrijemo tisto, kar lahko posameznik prispeva v projekte, kar bi si želel prispevati in kar bi se želel naučiti od drugih.

Kot biologinja med industrijskimi oblikovalci, arhitekti in nekaj inženirji sem se počutila kot del ekipe - interdisciplinarnost je bila razumljena kot nekaj dragocenega, ključnega za reševanje kompleksnih problemov, ki se jih bomo lotili v naslednjih mesecih študija.

To nam je postalo še posebej jasno, ko so nas profesorji dali v skupine glede na prejšnjo izobrazbo (študentje dodiplomskega študija trajnostni dizajn, inženirji, dizajnerji) in nam dali navodilo, da moramo zgraditi mlin na veter, z znanjem, ki ga imamo znotraj skupine. Nato smo mlin poskusile zgraditi še vse skupine skupaj. Ugotavljali smo, katera znanja nam še manjkajo… Bolj jasno je postalo, kako lahko vsak posameznik prispeva k projektu in videli, kako pomembno je raznoliko znanje, če želimo projekt uspešno zaključiti in ustvariti nekaj dobro delujočega.

Dogovorili smo se, da se znotraj učilnice pogovarjamo le v angleščini, tudi če smo v družbi enako govorečega sošolca.

En dan smo se v skupinah pogovarjali o naših izkušnjah do zdaj in pogledu na tematike, ki jih bomo raziskovali skozi študij. Spodaj dodajam nekaj vprašanj, na katera smo odgovarjali:

Debate, ki so se razvile, so bile vse več kot površinske - videla sem iskrice v očeh sošolcev, ki so pripovedovali svoje zgodbe in svoj “ZAKAJ”; med nami so se skozi pogovor že začele vzpostavljati vezi, ko smo ugotovili, kako zanimive izkušnje in poglede na svet ima vsak od nas. Ta delavnica se mi je močno vtisnila v spomin in še danes se spomnim pripovedovanj sošolcev.

Potem smo se pogovarjali o pričakovanjih profesorjev in naših pričakovanjih do njih, naših mentorjev, sošolcev in univerzitetnega kampusa. Tudi to je bila ena aktivnost, ki je razblinila marsikatero sivo luknjo v našem razumevanju študijskega življenja. Ena od danskih sošolk je omenila, da ONA od profesorjev pričakuje, da tujcem razložijo določene stvari, ki so jim/nam tuje. Veliko nas je govorilo o prijaznosti, odprtosti, razmišljanju izven okvirjev, pomenu diskusije, osebni in strokovni rasti…

Obiskalo nas je tudi nekaj študentov iz drugega letnika - povedali so nam veliko trikov, nasvetov in odgovorili na naša vprašanja, ki smo jih imeli v zvezi s študijem in študentskim življenjem, kar nam je koristilo še več mesecev kasneje.


Dan na faksu

Z dejavnostmi smo ponavadi začenjali ob 8:30. Ne znam opisati zadovoljstva, ker sem se lahko večinoma zbujala brez budilke, saj je bila moja pot do univerze dolga le 7 minutk. Čez čas je bilo zgodnjih srečanj vedno manj, saj je prevladalo projektno delo v skupinah, kjer smo se sami odločili kdaj in kako želimo delati.

Študentov nas je bilo približno 35. Že prvi dan smo spoznali našega koordinatorja (vsak semester študentje dobijo novega koordinatorja), ki je vedno imel odgovor na naša vprašanja, ali pa ga vsaj znal poiskati. Ker je tudi sam pred kratkim doštudiral ta magistrski program, je bil zakladnica znanja, predvsem pa praktičnih informacij in pomirjujočih nasvetov. Skupaj z njim smo imeli tudi mesečne sestanke, na katerih smo se med pavzo za kosilo pogovarjali o vsem povezanim s študijem in študijskim življenjem. Če kaj ni bilo OK, so odgovorni šli v akcijo in zadevo uredili. Pripombe na vsebino prvega semestra, ki so jih imeli prejšnje leto študentje višjega letnika, so bile že upoštevane v zasnovi našega programa, ki je bila letos izboljšana.

V enem semestru smo imeli 4 predmete (3 manjši, en osrednji), ki so se začeli s teoretičnimi predavanji. Pri večini smo kot uvod v vsako predavanje dobili nekaj znanstvenih člankov, ki smo jih lahko prebrali za boljše razumevanje snovi, ki je sledila na predavanjih. Na predavanjih je profesorica razlagala teoretično ozadje (ponavadi s pomočjo Power Point-a), vmes pa je postavila nekaj navezujočih vprašanj, na katera smo poskušali odgovoriti v skupinah po cca. 2-4 študentov.

En primer:

Večinoma ni šlo za odgovore, ki bi jih lahko našli v besedilu iz predavanj ali v člankih, smo pa si s to teorijo lahko pomagali pri razmišljanju in iskanju rešitev na odgovore. Nato je VSAKA skupina delila svoje odgovore, ki smo jih vsi skupaj predebatirali, ustvarili več znanja in tako razvili boljše razumevanje snovi.

Poleg teh vprašanj, so nekateri predavatelji vpeljali vmesna mini vprašanja, ki so zahtevala razmislek vsakega posameznika - da bi se lahko čim več odgovorov slišalo, smo včasih uporabljali aplikacijo “padlet”, kjer lahko vsak preko telefona doda svoje odgovore, brez da bi vsi vedeli, da so njegovi.

Pri drugem predmetu smo imeli tako imenovane skupinske “dessignment-e” (=assignment za dizajnerje), kjer smo, podobno kot pri prvem predmetu, znotraj skupine, poskušali poiskati odgovore na vprašanja. Nemalokrat so se razvile super debate in osvetlile naše luknje v poznavanju neke tematike, ki smo jo skupaj kot razred, s pomočjo profesorja, poskušali zakrpati.

Druga, podobna stvar so bili “think box-i” - vsak posebej je poskušal odgovoriti na nekaj vprašanj, ki so bila zastavljena tako, da so ti nudila razmislek o temi, ki je sledila, ali pa dala refleksijo o temi, ki smo jo pravkar predelali.

Primer:

Teh teoretičnih srečanj je bilo pri posameznem predmetu 10 ali manj - pri drugi polovici le-teh, je bila večina vseh teh vprašanj povezanih z našimi projektnimi nalogami (več o njej malo nižje) -> teorijo smo lahko direktno poskušali aplicirati na naše praktične primere.

Na splošno mi je bilo zanimivo slišati reakcije profesorjev na naše odgovore - večinoma se je iz naših odgovorov razvila diskusija, nikoli pa ni bilo reakcije - “ne, to pa ne bo držalo”. Če je bil kdaj odgovor očitno napačen, je ponavadi sledilo vprašanje “zakaj pa tako misliš?”, ki nas je na koncu samo privedlo do pravega odgovora, oz. vsaj osvetlilo razlog, zakaj smo se verjetno zmotili. Večkrat smo tudi mi kaj naučili profesorje oz. jim pokazali še drugo plat neke zgodbe.

Vsak teden je prišel kakšen gost (večinoma iz gospodarskega sveta, pa tudi iz akademskega), ki je k teoretični osnovi dodal še svoje znanje, ki ga je prejel skozi delo na tem področju; prikazal je tudi, kako lahko znanje iz posameznega predavanja direktno apliciramo v prakso.

Redko sem se dolgočasila med predavanji in čas je mineval hitreje kot sem bila navajena od prej. Čas za pavze ni bil vnaprej določen, zato so se profesorji sami odločali, kdaj bodo naredili premor, oz. nemalokrat smo jo predlagali kar sami. To je bilo ponavadi po eni uri, ali uri in pol.

Kar je bilo vnaprej določeno, je bil le čas za kosilo - med 12. in 13. uro. Takrat so danski sošolci izvlekli svoje sendviče ali pa ržen kruh in kakšen humus, začimbe in sir. Imeli smo seveda tudi dve menzi, kjer so, med drugim, stregli pico s krompirjem (krompir je tam zelo popularen haha).

prvo kosilce na faksu

Po teh pretežno teoretičnih predavanjih je sledilo:

  • navodila za izpit (več o tem proti koncu)

  • praktični del predmeta - projektno delo (tudi še sledi)


Pa urnik?

V začetnih mesecih je bilo predavanj več, kasneje skoraj nič. Na splošno ni bil niti en teden enak prejšnjemu. Vsaj en dan v delovnem tednu je bil ponavadi prost (ponedeljek), drugače pa sem na začetku iz faksa ponavadi hodila okoli treh, velikokrat že po kosilu.

No, ko smo prišli v drugi del, ko smo imeli bolj ali manj samo še projektno delo, je bil “delovni” dan dolg od 9-ih do 16-ih, včasih pa se je vse skupaj zavleklo tudi do 22-ih. Zgodilo se je tudi, da smo morali nekaj popravljati in tako cel vikend delali na projektu od jutra do poznega večera. Ampak smo preživeli - prižgali smo si glasbo, vmes debatirali in na koncu zaspani, a z nasmehom na obrazu (ker nam je uspelo dokončati) zapustili stavbo, kjer nas je bil večerni varnostnik na obhodu s svojo lučko že navajen.

Sobota na faksu, 21:00 -> namesto ploščatih vzorcev - srčki…

Pred raznimi oddajami nalog je bilo takšnega dela seveda največ. Takrat je bilo vse skupaj kar naporno.

Enkrat na začetku je en od profesorjev povedal, da je prejšnje leto izgorel in nam zaupal, da bo v tem letu deloval na 80%... Drug profesor je omenil, da nas bo verjetno veliko pod stresom in da, če bomo potrebovali pomoč, naj se kadarkoli obrnemo nanj. Tudi ostali profesorji so nas opominjali na zdravo razmerje med delom za faks in zasebnim življenjem.

izsek iz profesorjeve predstavitve

Predmeti, ki sem jih imela znotraj programa “Sustainable Design Engineering” v prvem semestru: “Design for Sustainability”, “Production systems and sustainability”, “Design in Organisations”, “Staging collaborative design for sustainability”.

*Če te morda zanima več o sami vsebini predmetov, z veseljem delim kakšne “top lessons” iz vsakega predmeta - sporoči.

P.S.: Naj te “design” v nazivu programa ne zavede - dizajn je mnogo več kot oblikovanje predmetov in vizualnih komunikacij; tukaj je šlo med drugim tudi za snovanje (=dizajniranje/ustvarjanje) celih sistemov - npr. sistema za recikliranje pisarniške opreme v velikem farmacevtskem podjetju ali pa sistema za prenos znanja znotraj ogromnega mednarodnega podjetja kot je Danfoss. Seveda je bila skozi vse projekte vpletena trajnostnost, ki ne vključuje le ekološkega vidika, pač pa še dva druga stebra - družbenega in ekonomskega. ;)


Vzdušje

Kot sem verjetno že na začetku namignila, mi je bilo vzdušje znotraj učilnice in tudi znotraj celega kampusa zelo všeč.

Kaj mislim s tem?

Med sošolci nisem zaznala tekmovalnosti, pač pa predvsem povezanost - vsi smo skupaj, cilj vseh je v prijetni atmosferi vsrkati čimveč znanja. Navdušila me je ravna hierarhija - med študenti in profesorji je čutiti sproščenost in hkrati obojestransko spoštovanje - profesorji verjamejo, da se lahko od študentov veliko naučijo. Če bi v angleščini obstajalo tikanje, bi se med seboj tikali, tako pa smo to kazali s tem, da smo se klicali po imenu - brez “profesor…”.

Večina mojih sošolcev - slikali smo se po končanem mini projektu (znotraj edinega “industrial design” predmeta) kjer smo izdelovali/poskušali izdelati inovativna, trajnostna sedala.

Vsak mail, ki sem ga prejela od kogarkoli iz univerze je bil zasnovan prijazno in vsebina je namigovala, da je oseba na drugem koncu vedno tukaj, če bom karkoli potrebovala - in je res bila.

Zaposleni so nas stalno spraševali za povratno mnenje - kaj bi lahko izboljšali glede študijskega okolja, predavanj in podobno - večkrat smo imeli kakšno konstruktivno pripombo in predlog, ki je bil z nasmeškom na obrazu z njihove strani tudi upoštevan; niso se počutili napadene, temveč so vedeli, da jim bo to omogočilo postati boljši.

Glavna želja profesorjev je bila, da se naučimo tisto, kar smo obdelovali na predavanjih in to uspešno uporabimo v praksi ali vsaj na praktičnih primerih. Če je kdo videl, da nas je zaradi količine informacij in zahtevnosti vsebin malo skrbelo in smo bili čudno tiho, so nam hitro dali vedeti, da nam bo vse to kmalu bolj jasno in da nas nimajo namena prestrašiti.

Vsak petek po študijskem delu je v majhni kantini potekal “Friday Bar” - priložnost za druženje in navezovanje novih stikov s študenti iz vseh smeri in profesorji ter dober trenutek za deljenje tako študijsko obarvanih idej kot tudi drugih. In seveda zabava do jutranjih ur v spremljavi DJ-a. In to na fakulteti! -Meni se je to zdelo čisto nenavadno.


PROSTORI

Vse aktivnosti znotraj našega programa so se odvijale v samo enem prostoru, ki smo ga imenovali “studio”.

Na sredi so bile daljše klopi (za predavanja), ob straneh pa manjši prostori z različnimi tablami za skupinsko delo.

Ta prostor je bil naš celo leto, zato smo si ga lahko uredili povsem po svojih željah - kot da je naš dom (letnik pred nami si je v njem priredil tudi božično večerjo). Tudi vsaka skupina za projektno delo je imela svoj razdelek v studiju, znotraj katerega so si člani nanosili elemente, ki so polepšali prostor. Mi smo imeli kipec žirafe, posodo z danskimi slaščicami (ki niso trajale dolgo), pisarniške pripomočke in mizo polno nerazvrščenih, popisanih papirjev haha. Drugi so v temnejšem delu leta vse naokoli obesili lučke in v njihovem soju reševali izzive.

Delo na projektu, premočena bunda, ki se suši in v ozadju praznični okraski.

Imeli smo tudi dostop do delavnice s 3D printerji, raznimi žagami, laserji in podobnim - imeli smo mini tečaj, kjer so nas naučili uporabljati večino orodij. Ostalo smo pa sproti improvizirali - ko/če smo potrebovali.

Računalnik/tablica je bila bolj priljubljena med predavanji kot papir - razen pri enem predmetu, kjer je bil profesor mnenja, da moramo dizajnerji znati lepo pisati.

Po celem kampusu je bilo nameščenih veliko kotičkov za delo in sprostitev - od udobnih kavčev, vreč za sedenje, do sob, kjer smo lahko imeli sestanke in ročnega nogometa.

Tega pogleda na morje se tudi po pol leta nisem naveličala! <3

Slednjega smo velikokrat igrali po dolgih urah skupinskega dela - hitro nam je povrnil energijo in veselje.

Vsak si je od doma prinesel tudi svojo skodelico za kavo ali čaj - tako nismo potrebovali tistih plastičnih / kartonastih, ki so ponavadi zraven avtomatov ali v menzah.


“Problem-based learning”

“Problem-based learning” oziroma učenje skozi reševanje problemov je nekaj, po čemer je Univeza v Aalborgu verjetno najbolj znana in zaradi česar sem se odločila za njo.

Po koncu dodiplomskega študija sem namreč naredila refleksijo te izkušnje in ugotovila, da mi je prav učenje skozi praktične probleme in uporaba naučenega v praksi (kar se mi zdi izredno pomembo) najbolj manjkala…

Pa še nekaj - preden si se prijavil na ta program, si lahko opravil nekajurno izobraževanje, kjer so profesorji iz tega programa predavali o glavnih vsebinah tega programa - tako si lahko hitro videl, ali je to res nekaj zate, ali ne.

“Znanje za svet.” Fakulteta ima več stavb, ki so povezane med seboj - naš studio je bil na ulični številki 12, ki je moja najljubša številka. :D

Poleg tega, da je bil ta način učenja vpleten v vsako predavanje, je “problem-based learning” najbolj do izraza prišel, ko smo delali na semestrskem projektu, vrednem 15 ECTS.

Na začetku semestra so k nam prišla podjetja / akademski raziskovalci in nam na hitro predstavili svoje izzive, ki bi jih mi lahko reševali v sodelovanju z njimi. Problem smo si lahko izmislili tudi sami - ena od sošolk je predstavila problem, ki ga je odkrila pri podjetju za katerega je takrat delala.

Vsak se je nato odločil, kateri izziv mu je najbolj blizu in na podlagi tega se je ustvarilo 8 projektnih skupin, v vsaki je bilo 4-6 članov.

Odločanje za projekte…

Naša skupina in naš izziv - v sodelovanju z Novo Nordisk-om.

Večina projektov je bila pod pogodbo o nerazkritju informacij, zato o njih ne morem govoriti, lahko pa naštejem glavne izzive, ki so jih projekti naslavljali:

  1. v sodelovanju z laboratorijskimi delavci ustvariti bolj “zelene” laboratorije (predvsem ko pride do porabe plastike) preko spremembe človeškega vedenja - naš izziv

  2. preoblikovanje (“redesign”) kozmetične embalaže v bolj trajnostno na vseh nivojih

  3. snovanje sistema za recikliranje pisarniške opreme znotraj velikega farmacevtskega podjetja

  4. ustvarjanje sistema za prenos znanja znotraj ogromnega mednarodnega podjetja

  5. razmislek okoli “Repair Café” - mesta, kjer se srečajo tisti, ki se jim nekaj pokvari/poškoduje, s tistimi, ki znajo to popraviti

  6. ustvarjanje najbolj trajnostnega načina transporta za medicinskega robota

  7. pomoč start-upu, ki ustvarja rešitve v povezavi s popravilom izdelkov

  8. priprava bolj trajnostne rešitve v tekstilni industriji

V ta projekt je vsaka skupina vložila zares veliko truda in časa - ko ni bilo predavanj, smo izkoristili skoraj vsak dan, od 9-ih do 16-ih za reševanje izzivov znotraj projekta. Imeli smo tudi “social contract” - pogodbo, v katero smo na začetku skupinskega dela zapisali naša pravila kot skupina - kako pogosto se želimo dobivati, kako želimo komunicirati, kako želimo biti organizirani, kaj naredimo, če zbolimo, če zamudimo in podobno. Nekaj, kar do takrat nisem poznala. V pogodbi je pisalo tudi, da imamo vsaj enkrat mesečno skupinsko druženje nekje izven fakultete - npr. ob športni aktivnosti, na večerji…

Za vodenje projekta smo uporabljali našo malo bolj sproščeno verzijo scrum-a. Med drugim smo si razdelili vloge:

  • komunikator (komuniciranje s podjetjem in drugimi vpletenimi)

  • zapisnikar (zapiše vse, kar se pogovarjamo in je pomembno)

  • zabavljač (skrbi za dobro vzdušje, da si vzamemo pavzo, vodi jutranji “check-in” (vsak na lestvici od 1 do 10 opiše svoje počutje))

  • “snack master” (skrbi za zalogo prigrizkov in prinese kaj iz menze, pripravi čaj…)

  • moderator (pripravi srečanja, skrbi za časovnico, spremlja čas, ustvarja TO-DO seznam…)

Začeli smo s fizičnim seznamom zadolžitev in aktivnosti, vendar smo kmalu pristali na e-verziji. So pa ostala imena dni v vseh jezikih naše skupine (danščina, nemščina, nizozemščina, slovenščina in seveda angleščina).

Imeli smo tudi dvotedenske šprinte, ki so nam pomagali doseči kratkoročne in posledično daljnoročne cilje ter nam pomagali ostati znotraj časovnice, ki smo si jo zamislili (no, skoraj). Po vsakem šprintu smo imeli še refleksijo le-tega, kjer smo naslovili glavna področja dela: “workflow”, komunikacija, planiranje, opravljanje zadolžitev in podobno. Pri vsakem smo naslovili, kaj nam gre dobro (želimo s tem nadaljevati), kaj želimo opustiti in kaj želimo na novo vpeljati.

Pisanje refleksije.


POTEK PROJEKTA

Tako holističen pristop je bil zame nekaj novega - projekt se je namreč začel z globokim raziskovanjem - kaj so glavni problemi s katerimi se naši partnerji pri projektu srečujejo. V tej fazi smo se odpravili na sedež podjetja, opravili veliko intervjujev z zaposlenimi, pregledali članke, spletne strani, opazovali delo zaposlenih, opravili intervjuje z osebami, ki so domače na tem področju, poslušali podcaste, v našem primeru celo odpotovali v Avstrijo, da smo si ogledali “Green Labs Austria”. To je trajalo približno mesec in pol.

Nato smo našo “problem area” zožali v konkretno definicijo problema in ga potem z nadaljnim raziskovanjem poskušali nasloviti z različnimi rešitvami, ki smo jih testirali - eden od načinov so bile tako imenovane “design games”.

Brainstorming (uporabili smo različne metode za kreiranje idej) - že malo kasneje, ko smo imeli grobo območje, znotraj katerega smo želeli ustvariti rešitev.

“Igranje” z zaposlenimi v “Green Labs Austria”. Ugotavljali smo, katere vrednote so jim pomembne…

To so bile nekakšne igre pod našim vodstvom, v katerih so sodelovali relevantni partnerji - kar smo med igranjem izvedeli od sodelujočih nam je pomagalo ugotoviti primernost naših rešitev in oblikovati končno rešitev, ki smo jo po petih mesecih preko obsežnega poročila predstavili partnerjem in zagovarjali pred profesorji na fakulteti.

Celoten proces je približno sledil znamenitemu dvojnemu diamantu.

Če je bila ideja dovolj dodelana, jo je podjetje lahko takoj implementiralo.

Tekom projekta smo se srečevali z mentorjem, ki nam je pomagal, da smo ostali znotraj časovnice, nam dal kakšen nasvet in predvsem nudil mnenje zunanjega opazovalca, ki ni bil cele dneve vključen v ta projekt.

Naša žirafa, kupi popisanega papirja in DIY stenski koledar.

Imeli smo tudi tako imenovane prelomnice - na vsak mesec ali nekaj takega smo predstavili naše delo, plane in napredek profesorjem, od katerih smo tudi dobili veliko koristnih povratnih informacij v povezavi z našim delom. Poleg tega so nas ti datumi motivirali, da smo pravočasno naredili naslednje korake pri projektu.


OCENJEVANJE

Tudi način pridobivanja ocen je bil zame nekaj novega - imeli smo 4 predmete, pri vsakem le eno ocenjevanje, kar je naneslo 4 ocene v semestru.

Izpiti so bili različni - pri enem smo oddali fizični izdelek, pri dveh pa smo mesec pred izpitnim rokom dobili 3 ali 4 vprašanja, na katera smo morali odgovoriti na približno 2 straneh na vprašanje. Vprašanja so bila povezana s tem, o čemer smo se pogovarjali na predavanjih, vendar odgovorov nismo mogli najti direktno v nobeni literaturi - ponavadi je bilo potrebno predelati celotno snov, poiskati dodatno literaturo in druge vire, dobro razmisliti in potem skupaj z lastnim pogledom na to tematiko oblikovati odgovor.

Včasih pa si moral razmisliti, kako bi nekaj, o čemer smo govorili, uporabil v praksi za poljuben projekt. Na ta vprašanja si lahko odgovarjal doma, brez pritiska (razen če si, tako kot mnogi - vključno z mano, čakal do zadnjega tedna), z odprtimi vsemi možnimi viri, o njih debatiral s sošolci…in vendar nismo vsi dobili najboljše ocene. Mislim, da si pri takih izpitih res lahko pokazal vse svoje atribute in ocena ni bila odvisna od sreče ali kapacitete možganov, da v sebi zadržijo na tone uporabnih in manj uporabnih informacij.

Pri glavnem predmetu smo dobili oceno iz končnega poročila in triurnega skupinskega ustnega zagovora.

Mimogrede - danska ocenjevalna lestvica je sedemstopenjska in je nekaj posebnega - ocene grejo tako:

-3

0

2 (pozitivno)

4

7

10

12 (najvišja ocena)


Tako, to so bile misli, ki so že res dolgo sedele v meni in za katere upam, da bodo tebi ali kateremu izmed znancev prišle prav na kakršenkoli način. Izobraževanje je tema, o kateri bi lahko še res veliko govorila, ker se mi zdijo leta, ki jih preživimo v izobraževalnem sistemu zelo pomembna pri oblikovanju vsakega posameznika - na vseh nivojih.

In kot že veš…tudi to, sicer iz mnogih pogledov krasno obdobje, se je zaključilo - ne prezgodaj, ampak točno ob pravem času. :) Jutranji let iz Danske do Pariza…

Jaz počasi zapuščam formalni izobraževalni sistem, se pa že veselim časa, ko bom s tabo delila nove vsebine, ki sem jih, oziroma jih bom, osvojila preko lastnih življenjskih izkušenj in drugih načinov učenja. Učenje se na tej točki šele zares začne. ;)

V kolikor imaš kakršnokoli idejo / vprašanje v zvezi z napisanim, mi le sporoči -> tukaj v komentarju, preko e-pošte, IG-ja ali česa tretjega - z veseljem se oglasim nazaj.:)

In še enkrat - če te zanima smer “Sustainable Design Engineering”, mi prav tako napiši / povej.

V tem mesecu ti pokažem nekaj novega, kar me že dolgo navdušuje!

Upam, da se mi boš pridružil/-a v tej novi eri.

<3,

Alenka

Alenka1 Comment